Dandanes le malo komentarjev veganom povzroča več obupa kot tisti, ki razglašajo koristi uživanja “humanega” mesa, promovirajo etičnost prehranjevanja s “trajnostnim” mesom ali trdijo, da je meso nujen del prehrane. Razjarjeni vegani se čudijo, čemu bi se, kljub letom navidezno uspešnih kampanj za povečanje zavedanja o vplivu živinoreje na živali, okolje in človeško zdravje, ti isti problemi uporabljali kot razlogi za prehranjevanje z mesom.
Tovrstno zagovarjanje prehranjevanja z mesom pa je pot v javno razpravo našlo prav zaradi ozaveščanja javnosti s strani veganov in ne navkljub temu. Novi val promesnih argumentov je delno poskus obrambe oslabljenega meso-jedskega sistema proti zelo resnični grožnji, ki jo predstavlja vedno močnejše vegansko gibanje. “Srečno meso”, lokavorizem (prehranjevanje z lokano pridelano hrano) in “paleo dieta” so znaki pripravljenosti družbe, da se sooči z vprašanjem etike uživanja mesa, jajc in mleka, in so dejansko odsev človeške skrbi za živali (ter okolje in zdravje). Hkrati pa kažejo na odpor prevladujoče, meso-jede kulture do tega, da bi resnično sprejela etiko veganstva. Novi argumenti v prid uživanja mesa so del karnističnega nasprotovanja naraščajoči popularnosti veganstva in tako vegani kot ne-vegani jih morajo razumeti, da bi lahko napredovali k bolj humani in pravični družbi.
Karnistično nasprotovanje
Nasprotovanje je obrambna, pogosto nezavedna reakcija, ki nastane, ko so ogroženi dominantni interesi. Karnistično nasprotovanje je reakcija proizvajalcev in potrošnikov mesa, jajc in mlečnih izdelkov na destabilizacijo karnizma.
Karnizem je nevidni sistem prepričanj ali ideologija, ki ljudem omogoča, da jedo nekatere živali. Kadar za preživetje ni nujno jesti živali, je to izbira, in izbire vedno izhajajo iz prepričanj. Niso torej le vegani in vegetarijanci tisti, ki svoja prepričanja prinašajo k mizi. Ker so ideologije, kot je karnizem, utemeljene na nasilju in ker so njihove osnove v nasprotju s temeljnimi človeškimi vrednotami, morajo uporabljati nabor družbenih in psiholoških obrambnih mehanizmov, da bi si zagotovile sodelovanje ljudi, ki jih sicer ne bi podpirali. Večino ljudi skrbi za živali in jim ne želijo povzročati trpljenja, vendar pa je nemogoče jesti živali, ne da bi jim škodovali. Zatorej karnizem v bistvu ljudi uči brezčutnosti.
Primarna obramba karnizma je zanikanje; če v prvi vrsti zanikamo, da problem sploh obstaja, potem nam ni treba ukrepati. Zanikanje se odraža v nevidnosti; žrtve sistema so skrite pred pogledi in s tem udobno izven zavedanja javnosti. In žrtve karnizma niso le živali in okolje, temveč tudi meso-jedi ljudje, katerih telesno in psihološko zdravje je lahko ogroženo z dopuščanjem nepotrebnega nasilja, ki zaznamuje karnizem. Zahvaljujoč internetu in uspehom zagovornikov veganstva je nevidnost karnizma oslabljena. Zatorej se je sistem začel močneje zanašati na svojo sekundarno obrambo: upravičevanje. Obstaja veliko karnističnih izgovorov, a vsi se uvrščajo med tri N-je upravičevanja: uživanje živali je normalno, naravno in nujno. Del karnističnega nasprotovanja lahko torej pripišemo temu, da karnistični sistem breme lastne obrambe premika od zanikanja k upravičevanju. Večina ljudi ne more več zanikati resnice o živinoreji, tako da morajo mesna, jajčna in mlečna industrija svojim potrošnikom zdaj priskrbeti razloge, da bi navkljub takšni resnici še naprej jedli živali.
Tovrstno zagovarjanje prehranjevanja z mesom pa je pot v javno razpravo našlo prav zaradi ozaveščanja javnosti s strani veganov in ne navkljub temu. Novi val promesnih argumentov je delno poskus obrambe oslabljenega meso-jedskega sistema proti zelo resnični grožnji, ki jo predstavlja vedno močnejše vegansko gibanje. “Srečno meso”, lokavorizem (prehranjevanje z lokano pridelano hrano) in “paleo dieta” so znaki pripravljenosti družbe, da se sooči z vprašanjem etike uživanja mesa, jajc in mleka, in so dejansko odsev človeške skrbi za živali (ter okolje in zdravje). Hkrati pa kažejo na odpor prevladujoče, meso-jede kulture do tega, da bi resnično sprejela etiko veganstva. Novi argumenti v prid uživanja mesa so del karnističnega nasprotovanja naraščajoči popularnosti veganstva in tako vegani kot ne-vegani jih morajo razumeti, da bi lahko napredovali k bolj humani in pravični družbi.
Karnistično nasprotovanje
Nasprotovanje je obrambna, pogosto nezavedna reakcija, ki nastane, ko so ogroženi dominantni interesi. Karnistično nasprotovanje je reakcija proizvajalcev in potrošnikov mesa, jajc in mlečnih izdelkov na destabilizacijo karnizma.
Karnizem je nevidni sistem prepričanj ali ideologija, ki ljudem omogoča, da jedo nekatere živali. Kadar za preživetje ni nujno jesti živali, je to izbira, in izbire vedno izhajajo iz prepričanj. Niso torej le vegani in vegetarijanci tisti, ki svoja prepričanja prinašajo k mizi. Ker so ideologije, kot je karnizem, utemeljene na nasilju in ker so njihove osnove v nasprotju s temeljnimi človeškimi vrednotami, morajo uporabljati nabor družbenih in psiholoških obrambnih mehanizmov, da bi si zagotovile sodelovanje ljudi, ki jih sicer ne bi podpirali. Večino ljudi skrbi za živali in jim ne želijo povzročati trpljenja, vendar pa je nemogoče jesti živali, ne da bi jim škodovali. Zatorej karnizem v bistvu ljudi uči brezčutnosti.
Primarna obramba karnizma je zanikanje; če v prvi vrsti zanikamo, da problem sploh obstaja, potem nam ni treba ukrepati. Zanikanje se odraža v nevidnosti; žrtve sistema so skrite pred pogledi in s tem udobno izven zavedanja javnosti. In žrtve karnizma niso le živali in okolje, temveč tudi meso-jedi ljudje, katerih telesno in psihološko zdravje je lahko ogroženo z dopuščanjem nepotrebnega nasilja, ki zaznamuje karnizem. Zahvaljujoč internetu in uspehom zagovornikov veganstva je nevidnost karnizma oslabljena. Zatorej se je sistem začel močneje zanašati na svojo sekundarno obrambo: upravičevanje. Obstaja veliko karnističnih izgovorov, a vsi se uvrščajo med tri N-je upravičevanja: uživanje živali je normalno, naravno in nujno. Del karnističnega nasprotovanja lahko torej pripišemo temu, da karnistični sistem breme lastne obrambe premika od zanikanja k upravičevanju. Večina ljudi ne more več zanikati resnice o živinoreji, tako da morajo mesna, jajčna in mlečna industrija svojim potrošnikom zdaj priskrbeti razloge, da bi navkljub takšni resnici še naprej jedli živali.
Neokarnizem
Čeprav je karnističnih upravičevanj veliko, pa v javnih razpravah trenutno prevladujejo predvsem tri, ki odražajo širše družbene namene in potrošniške smernice. Celo preobrazila so se v nove ideologije, ki so, ne po naključju, organizirane okoli vsakega izmed treh N-jev. Te nove ideologije imenujem neokarnizem in njihov glavni namen je zagotoviti racionalne argumente (karnistične razloge) za zavračanje veganstva - predvsem z izpodbijanjem treh stebrov veganskega argumenta: pravice/dobrobit živali, okolje in zdravje ljudi.
Neokarnizmi podobno kot tradicionalni karnizem dobijo veliko svoje moči z dajanjem vtisa, da so njihova stališča objektivne resnice in ne ideološko oblikovana mnenja. Toda v nasprotju s tradicionalnim karnizmom, pri katerem etika in dejavnosti živinoreje ostajajo v pretežni meri neraziskane, se neokarnizmi v svojih analizah posvečajo tudi prehrani z živalmi. Kot da bi želeli reči, da, razmislili smo o etičnih posledicah uživanja živali in prišli smo do (racionalnega) zaključka, da rešitev ni v tem, da nehamo jesti živali, temveč v tem, da spremenimo način, na katerega jih jemo. Neokarnizmi želijo spodkopati vsakega izmed stebrov veganstva z zatrjevanjem, da je uživanje živali normalno, naravno in nujno - in ciljajo predvsem na zavestne potrošnike, ki so začeli resno dvomiti v utemeljenost prehranjevanja z živalmi.
Sočutni karnizem: prehranjevanje z živalmi je normalno
Sočutni karnizem obravnava vprašanja dobrobiti živali. Njegovo stališče je, da je dobrobit živali sicer problematična, vendar je veganstvo ekstremno in zato nepraktično, torej je bolj praktično jesti “humano” (“srečno”) meso, kot pa ga sploh ne jesti. Rešitev moralne dileme o skrbi za živali na eni strani ter o prehranjevanju z njimi na drugi je torej zmernost - kar ni preveč oddaljeno od karnistične norme - in uživanje mesa, jajc in mlečnih izdelkov od živali, s katerimi naj bi se domnevno lepo ravnalo.
Problem je v tem, da čeprav v nekaterih primerih sočutni karnizem predstavlja korak proti veganstvu, pogosto velja ravno nasprotno: uživanje “srečnega mesa” pomiri posameznikovo vest, tako da veganstvo ne predstavlja več smiselne alternative. Še več, sočutni karnizem večinoma obstaja le kot filozofija; glede na to, da več kot 99% mesa, ki ga pojedo v Ameriki, izhaja iz intenzivne živinoreje, se je za večino ljudi verjetno težje (in torej bolj “ekstremno”) dosledno izogibati “nesrečnemu mesu” kot pa preprosto nehati jesti meso. Sočutni karnizem dejansko nakazuje, da je nekomu, ki je pripravljen jesti “humano meso”, kadar je le-to na voljo, v vseh drugih primerih dopuščeno jesti “nehumano meso”.
Ekokarnizem: prehranjevanje z živalmi je naravno
Ekokarnizem je osnovan okoli okoljskih vprašanj. Stališče ekokarnizma je, da živinoreja sama po sebi ni problematična; problematična je industrijska živinoreja. Rešitev ekokarnizma torej ni v tem, da prenehamo jesti živali, temveč da jemo živali, ki so bile vzrejene in ubite “trajnostno”. To pomeni podpiranje majhnih, lokalnih kmetij, ter da posamezniki za lastno prehrano - kadar so zmožni v zadostni meri čustveno otopeti - sami ubijajo živali.
Ekokarnizem si prizadeva izpodbijati veganstvo na več načinov. Najprej veganstvo predstavlja kot nenaravno in netrajnostno naravnano. Izpostavlja vegane, ki se prehranjujejo z (nenaravno) predelanimi posebnimi vrstami hrane, ki so odvisne od ekološko neodgovornih (netrajnostnih) načinov proizvodnje. Nadalje zatrjuje, da je odpor ljudi do ubijanja živali posebnost modernega časa; veganstvo pojmuje kot sodobno gibanje zgornjega srednjega razreda iz mest in predmestij, ki je postal pomehkužen in ločen od narave. Rešitev je v vrnitvi k našim koreninam in bližje k viru naše hrane.
Argumenti ekokarnizma vsebujejo nekaj temeljnih protislovij, ki porajajo kritična vprašanja. Prvič, veliko veganov podpira polnovredno in trajnostno prehrano. In zakaj ekokarnizem resno ne obravnava alternativ ubijanju? Zakaj cilj ekokarnizma ni izključno trajnostni razvoj? In še pomembneje, zakaj človeške občutljivosti do ubijanja ne vidi kot znak moralnega razvoja in integritete namesto kot slabost? Glede na to, da prebivalcem industrializiranega sveta ni več potrebno ubijati ljudi ali drugih živali, da bi preživeli, je ubijanje dobilo etično razsežnost. Verjetno je, da naša povečana občutljivost do škodovanja drugim ne izhaja iz naše nepovezanosti, temveč prav iz večje povezanosti - z našo etiko in z drugimi. V okviru ekokarnizma sta empatija in sočutje - ki sta po nauku mnogih psiholoških in duhovnih tradicij temeljna za zdrav duševni in moralni razvoj - lastnosti, ki ju je potrebno presegati in ne negovati. Takšno zasmehovanje empatije spominja na odnos vojske do veteranov, preden je bila priznana motnja post-travmatičnega stresa; za vojake, ki jih je ubijanje pretreslo, so menili, da imajo šibek moralni značaj, in po psihiatričnem protokolu jih je bilo potrebno “utrditi”, da bi se lahko vrnili na bojišča in opravili svoje naloge.
Biokarnizem: prehranjevanje z živalmi je nujno
Biokarnizem, t.j. ideologija, po kateri je uživanje živali nujno, je podoben ekokarnizmu, vendar se osredotoča na preživetje ljudi in ne okolja. Zagovorniki biokarnizma so pogosto bivši vegani ali vegetarijanci, ki so se zaradi zdravstvenih težav ponovno pričeli prehranjevati z živalmi. Sporočilo biokarnizma je, da ni smiselno razmišljati o etiki veganstva, saj je uživanje živali nujno in kot táko izvzeto iz etične obravnave; veganstvo kot razširjena filozofija in praksa je enostavno nemogoče. Popularnost knjig kot je The Vegetarian Myth je ironični primer nasprotovanja veganstvu in vegetarijanstvu, prav tistima gibanjema, ki razblinjata mite o mesu.
Biokarnizem se za potrditev svoje veljavnosti opira na medicinske izjave in si želi veganstvo prikazati kot nezdravo. (Ni neobičajno, da tiste, ki nasprotujejo statusu quo, označujejo za bolne; ženske, ki so nasprotovale moški prevladi, so včasih označevali za “histerične”.) Razlog proti veganstvu temelji na argumentu, da je “človek - vsejedi lovec” prototip človeških vzorcev prehranjevanja. Vendar pa se biokarnizem za dokaze človeške fiziologije ne ozira na človeško, temveč karnistično zgodovino. Zakaj za referenco ne bi uporabljali naših prednikov, ki so jedli sadje, namesto njihovih potomcev, ki so lovili živali? Poleg tega biokarnizem ne upošteva uradnega stališča ameriške Akademije za prehrano in dietetiko, ki pravi, da so vegetarijanski načini prehranjevanja celoviti in so lahko celo bolj zdravi od prehrane, ki temelji na živalskih produktih, ter da je ameriško Ministrstvo za kmetijstvo po tem, ko je priznalo veljavnost veganskega načina prehranjevanja, v zadnji različici prehranske piramide besedo “meso” zamenjalo z besedo “beljakovine”.
Variacije na temo
Nevarnost neokarnizmov je v tem, da sami sebe ponujajo kot rešitev problema, ki ga ne morejo rešiti, in tako postanejo privlačne alternative za tiste, ki bi sicer podpirali veganstvo. Neokarnizmi delujejo kot karnistična varnostna mreža: kdor želi izstopiti iz karnizma, pristane v drugi različici istega sistema in si dela utvare, da je s tem premagal nepremostljivo protislovje med skrbjo za druga bitja in škodovanjem le-tem.
Žal pa so neokarnizmi le variacije na temo, temelječe na isti paradoksalni miselnosti, ki omogoča tradicionalni karnizem. Na primer, večina zagovornikov sočutnega karnizma ne bi zagovarjala zakola povsem zdravega 6 mesecev starega zlatega prinašalca zgolj zato, ker imajo njegova stegna dober okus, tako kot zagovorniki ekokarnizma ne predlagajo uživanja lokalno rejenih in zaklanih konjev. In zagovorniki biokarnizma ne vztrajajo na nujnosti prehranjevanja z vsem mesom, temveč le s tistim mesom, ki je pridobljeno od “užitnih” živali, kot so pujsi, piščanci, krave in ribe. (Čeprav se vrste živali za prehrano razlikujejo glede na kulturo, so v meso-jedih kulturah po svetu kot užitne običajno označene le določene živali. Zauživanje teles drugih živali se doživlja kot tabu, kot odvratno ali žaljivo.) Medtem ko se torej ideologije lahko spreminjajo, karnistična mentaliteta v glavnem ostaja enaka.
Ideje ali ideologije?
Kako vemo, da neokarnizmi niso le ideje o tem, kako jesti, temveč obrambne ideologije, vzpostavljene za ohranitev karnizma? Odgovor se nahaja tako v vsebini - idejah samih - kot v procesu - načinu, kako so ideje medsebojno povezane. Vsebina neokarnizmov razkriva iracionalni argument za prehranjevanje z živalmi, neokarnistični procesi pa razkrivajo obrambni prenos teh idej.
Neokarnizmi so upravičevanja pod krinko racionalnosti: ponujajo na prvi pogled prepričljiv razlog za prehranjevanje z živalmi, ne pa dejanskega razloga za uživanje živali. Dejanski razlog pa je v tem, da nasilna ideologija vpliva na odnos in vedenje ljudi do bitij, ki se jih naučijo videti kot hrano, tako da nevede delajo izjemo pri tem, kar bi bilo sicer zanje neetično. Danes je velika večina ljudi prepričanih, da imajo živali svoje lastne interese in da jih moramo zaščititi pred škodovanjem; glede na ta odnos ubijanje živali iz katerega koli razloga razen bona fide samoobrambe, ni niti upravičeno niti racionalno. (Celo biokarnizem ne raziskuje alternativ ubijanju ali vsaj zmanjšanja škodovanja).
Neokarnistični postopki so razvidni iz njihovega namena: namen vsakega posameznega argumenta ni soočenje z vprašanjem veganstva, temveč obramba pred njim. Argumenti ne odražajo odprtosti za nadaljnje raziskovanje tega vprašanja ali želje po iskanju alternativ ubijanju. Ne služijo kot vabilo k dialogu, temveč za ustavljanje razprave z izpodbijanjem veganstva kot nenormalnega, nenaravnega in nepotrebnega. Proces odseva črno-belo, togo reaktivnost namesto niansirane in fleksibilne odzivnosti - zdrav proces vzpodbuja resno preiskovanje posameznikovih lastnih predpostavk ter opazovanje in tehtanje različnih stališč. (Ideologije, katerih načela so v nasprotju s temeljnimi človekovimi vrednotami, so odvisne od obrambnih procesov, s katerimi svojim zagovornikom onemogočijo prepoznavanje neskladij med njihovimi vrednotami in ravnanji. Ideologije, ki so v skladu s temeljnimi človekovimi vrednotami, niso zgrajene okoli obrambnega procesa; če so izražene na obrambni način, je to zaradi posameznikove, ne pa ideološke obrambne naravnanosti.)
Streljanje (veganskega) kurirja in sporočila
Zavračanje zagovornikov družbenega gibanja je tipična značilnost nasprotovanja: če ustrelimo kurirja, nam njegovega sporočila ni potrebno jemati resno. V neokarnističnem nasprotovanju so vegani krivi prav za tiste težave, ki jih želijo rešiti: “radikalni” vegani, ki zahtevajo konec živinoreje, naj bi bili tisti, ki z nepodpiranjem “humanih” metod reje ohranjajo problem; vegane, ki jih skrbi za okolje, obtožujejo netrajnostnega življenjskega sloga; tiste vegane, ki promovirajo zdravje, pa prikazujejo kot bolehne.
In ker se na veganstvo gleda kot na (subjektivno) ideologijo, medtem ko naj bi bili neokarnizmi (objektivne) ideje, veganske argumente diskreditirajo kot pristranske. Vegani “propagirajo,” medtem ko drugi “informirajo.” Vegani “spreobračajo,” drugi “razpravljajo.” Ta neuravnoteženi prikaz veganstva in argumentov v prid mesu tako veganom kot ne-veganom odvzema možnost za razumne in produktivne pogovore o vprašanju prehranjevanja z živalmi.
Prepoznati vrednost neokarnizmov
Čeprav so neokarnizmi obrambne ideologije, pa v vsaki izmed njih najdemo ideje, vredne premisleka: kako pristopiti k vprašanjem dobrobiti živali v ogromnem karnistično-industrijskem kompleksu, medtem ko se borimo za njegovo odpravo? Ali obstajajo načini, da bi vegani jedli na okolju še bolj prijazne načine? Kateri so zdravstveni izzivi za nove vegane in kako lahko povečamo zavedanje o teh vprašanjih, da bi na primer zdravstveni delavci bolj podpirali veganstvo?
Poleg tega je bistvenega pomena, da vegani razlikujejo zagovornike neokarnizma od samih ideologij. Tiste, ki podpirajo neokarnizem, nedvomno resnično skrbijo vprašanja, ki naj bi jih te ideologije obravnavale. Ti ljudje se spoprijemajo z zapletenimi izbirami v zapletenem sistemu. Vegani bi morali pozdraviti pripravljenost velikega števila zagovornikov neokarnizma “povzročati manj škode”, hkrati pa jih vzpodbujati h globljemu razmisleku o njihovih izbirah.
Neokarnizem in družbeni napredek
Družbena gibanja ne rastejo premočrtno; družbene spremembe so počasne, nepredvidljive in nestalne. Veganstvo je revolucionarno gibanje, ki zahteva temeljit premik v družbeni zavesti in radikalno spremembo v odnosu do nas samih, drugih bitij in planeta. Tovrstne spremembe pa se ne zgodijo brez velikega odpora. Takšen odpor se pokaže na različne načine: zmeraj bolj represivni zakoni, ki ščitijo izkoriščevalce živali, povečanje karnistične propagande in pojav novih ideologij, ki trdijo, da ponujajo privlačne rešitve za neprijetno realnost.
Kot vegani moramo prepoznati in osvetliti neokarnizme, da bi ustvarili pristnejši dialog o vprašanju prehranjevanja z živalmi. Takšen dialog je v veliki meri odvisen od tistih, ki smo vegani, da smo vzor za lastnosti in načine ravnanja, ki jih želimo - izogibati se je potrebno obrambni drži ter ceniti in upoštevati skrbi zagovornikov neokarnizma. Zagovorniki neokarnizma so zavezniki veganov, ne naši nasprotniki; naredili so korak naprej na karnističnem kontinuumu in njihovo pripravljenost na razmislek o izbiri hrane ter željo, da bi povzročali manj škode, je potrebno pozdraviti. Nenazadnje se vegani lahko veselimo neokarnizmov kot pokazateljev premika v družbeni zavesti in kot znanilcev boljšega sveta.
Avtorica tega prispevka je Dr. Melanie Joy, znana po svoji knjigi Zakaj ljubimo pse, jemo pujse in nosimo krave.
Prispevek (v angleškem originalu) je objavljen na One Green Planet. Prevod (z dovoljenjem avtorice in One Green Planet): Veganska iniciativa.
V branje priporočamo tudi predhodno objavljene članke Melanie Joy: Kaj je karnizem?, Karnizem za meso-jedce, Pristop vegetarijancev in veganov do karnistov ter Karnizem: zakaj je uživanje živali vprašanje socialne pravičnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar